Oton Župančič

Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadrugi.

Rodil se je 23. januarja leta 1878 v Vinici v Beli krajini v premožni trgovski družini. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mati Ana pa je bila hrvaškega rodu. Otroštvo je preživel v Vinici in v idilični vasiDragatuš. Tu je s šestimi leti vstopil v osnovno šolo in jo končal v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, nato pa se je družina po gospodarskem propadu odselila v Ljubljano, kjer je 1895 dokončal gimnazijo. Po maturi je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Leta 1900 je oboje absolviral, vendar študija ni končal. V letu 1902/03 je odslužil vojaški rok. V Ljubljani je bil leta 1903 en semester suplent na ljubljanski prvi državni gimnaziji, nato pa 1905 za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu, Dunaju. 1907 je postal vzgojitelj grofiča Manfreda Atemsa in živel v tej aristokratski rodbini v Wutembergu, Vorarelbergu in na Bavarskem do 1910. Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je sprva preživljal s prevajanjem, 1912 pa je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču, po Aškerčevi smrti pa je postal mestni arhivar. Poročil se je z Ano Kesslerjevo in v zakonu so se mu rodili trije otroci. Od leta 1920 naprej je bil dramaturg Slovenskega narodnega gledališča v ljubljanski Drami in kasneje postal njegov upravnik (1929). Župančič je bil imenovan med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je bila ustanovljena leta 1938.

Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB-jem. Po koncu druge svetovne vojne je sodeloval v javnem in političnem življenju, bil poslanec ljudske skupščine. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah, v t. i. grobnici moderne.

Njegova sinova sta patofiziolog Andrej O. Župančič in arhitekt Marko Župančič.

Dragotin Kette

Ko je bil star dve leti, se je družina preselila na Col pri Vipavi, dve leti kasneje pa v Zagorje na Pivki, kjer mu je za posledicami tuberkuloze umrla mati. V Zagorju je obiskoval prve štiri razrede ljudske šole v enorazrednici. Peti razred je obiskoval v Ljubljani. Pri petnajstih letih je izgubil še očeta, zato je skrb zanj prevzel materin stric Janez Valenčič. Leta 1888 se je vpisal na gimnazijo, jo po drugem letu zapustil in se jeseni vpisal na očetovo željo na učiteljišče. Stric ga je prenehal denarno podpirati in sledilo je obdobje pomanjkanja. Leta 1893 se je vrnil v gimnazijo, v tretji razred. Postal je član in tajnik literarnega dijaškega društva Zadruga, v katerem so bili tudi Josip Murn, Oton Župančič in Ivan Cankar. Zaradi politične pesmi proti škofu Missiu je bil leta 1893 v štiriurnem priporu. Predaval je o literaturah v drugih jezikih, poučeval je ruščino in prijateljeval z Ivanom Cankarjem. Ker ni plačal šolnine, je bil leta 1895 kot šestošolec izključen iz gimnazije. Preživljal se je z inštrukcijami in novinarstvom.

Jeseni leta 1896 je na pobudo Ivana Resmana odšel v Novo mesto ter opravil sprejemni izpit za sedmi razred gimnazije. Osnoval je podobno društvo kot Zadruga, ki je kmalu razpadlo zaradi strahu pred šolsko oblastjo. Nesrečno se je zaljubil v Angelo Smola, ki mu je navdihnila njegove najlepše ljubezenske verze. Vanjo naj bi se zaljubil v Kapitlju, glavni novomeški cerkvi, ob koncu leta 1897 kot Prešeren v Julijo v trnovski cerkvi (sonet Zakaj sem bil v Kapitlju). Veliko je bral, znanje je dopolnjeval s prebiranjem grških, nemških, rimskih in ruskih pesnikov. Učil se je angleškega, italijanskega, francoskega in ruskega jezika. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, Angelčku in Vrtcu. Maturiral je leta 1898 in odšel v Trst, kjer so ga potrdili pri vojaškem odboru. Tam je kmalu zbolel za tuberkulozo, bil odpuščen iz vojske in se vrnil v Ljubljano, kjer je umrl pri prijatelju Josipu Murnu v Cukrarni.

Ivan Cankar

Ivan Cankar se je rodil v hiši Na klancu 141, kot eden od dvanajstih otrok obrtniško-proletarske družine. Leta 1882 se je vpisal v osnovno šolo na Vrhniki, leta 1888 pa na ljubljansko realko. Tam se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga, kjer se je predstavljal z branjem raznih pesmi in kritik ter navezal stike z Murnom, Kettejem in Župančičem. Že v dijaških letih je napisal prve pesmi in jih objavil v reviji Vrtec in reviji Ljubljanski zvon.

Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel na Dunaj študirat tehniko. Kmalu se je prepisal na slavistiko. Po odhodu z Dunaja je živel v Sarajevu, pozneje pa se je dokončno preselil v Ljubljano.

Leta 1907 je bil na listi socialnodemokratske stranke kandidat za državnega poslanca, vendar ni bil izvoljen. Kljub volilnemu neuspehu je politično udejstvovanje nadaljeval v obliki razprav in predavanj (med katerimi številna v Trstu), najbolj znano predavanje pa je imel leta 1913 v Ljubljani, z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo, je bil obsojen na sedem dni zapora. Novembra 1915 je bil vpoklican k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi bolezni je bil oproščen služenja.

Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnici v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič.